Potovanje preko indijske podceline

Vidljivost na letaliscu GBIA je pod 2000 m in dovolijo le instrumentalni odlet. Barun Gyawali uredi za spremembo VFR v IFR, s stolpa pa sporocijo, da se vedno nimajo ADC stevilke indijskega vojaskega dovoljenja. Sele klic v Mumbai resi zadevo, da letalo z dveurno zamudo koncno odpelje dolgi standardni departure. Vidljivost je tudi na 10000 nic, nobenih lepih himalajski razgledov, le smog crnega ogljika in druge umazanije. Sele proti sredini Indije se visoka oblacnost raztopi, da je let nekoliko prijaznejsi, vendar se vedno v sloju umazanije. V Gujaratu se vidljivost popravi, vidijo se celo mesta, Bhopal, Indore ... in stevilne akumulacije na rekah, ki omogacajo kmetijsko dejavnost v hudi vrocini. Letalisce v Suratu je precej manjse, kot v Mumbaju, sluzi predvsem poslovnemu letalstvu, saj je mesto trgovski center, predvsem s tekstilom in diamanti. Prvi kolonizatorji, Anglezi in Portugalci so bili tukaj ze pred 400 leti, na kar spominja trdnjava, ki so jo postavili v bran nasilnim okupatorjem.

Na letaliscu vse poteka gladko, vreme veliko lepse kot v Nepalu, plasticne kante z avtomobilskim gorivom ze cakajo, celoten postopek carine in imigracije pa je za indijske razmere soliden.